Že nekaj časa me ne preseneča, da ljudje, kljub že pregovorno slabim časom, svoj prosti čas najraje preživljajo v velikih nakupovalnih središčih. Kljub vsemu mislim, da postopanje po Javnih skladiščih nikomur ni v užitek. Ljudje po hodnikih trgovskih centrov mrkih obrazov celo dopoldne potiskajo bizarno predimenzionirane nakupovalne vozičke, v katerih je morda nekaj Budget konzerv, cenena plastična igrača za malega in nov pulover za taveliko, ob koncu sobotnega druženja pa si privoščijo še dve kavi in eno torto za vso familijo ali pa skočijo na cenen obrok v Burger King, kjer izkoristijo hrano v akciji.
Tega ne pišem v posmeh tri- ali štiričlanskim družinam, ki na mesec z vsemi dodatki ne spacajo niti jurja in pol neto. To je žalostno ugotavljanje stanja v državi, ki si ga mnogi še zdaj nočejo priznati, domnevno bogatijo pa dokazujejo s polnimi parkirišči v Javnih skladiščih. Včasih so bogatijo skušali dokazovati s polnimi nakupovalnimi vozički, a danes to ni več mogoče, saj so vozički pač… prazni.
Problem slabe kupne moči je seveda bistveno širši od pogleda v povprečen nakupovalni voziček. Kupna moč ne vpliva zgolj na potrošnjo, ki je, resnici na ljubo, bila in je morda v mnogih primerih še vedno skrajno iracionalna, tudi ali pa še posebej pri manj premožnih. Recesija pa vpliva tudi na vsakdanje prakse, med drugim na prosti čas. Tega povprečen Slovenec preživlja na dva načina – če se omejim na soboto in ne tudi na nedeljsko pranje avtomobila, kuhanje kosila in večernega ždenja pred televizorjem, kjer Galunič enkrat tedensko predstavi ljudi z roba družbe in občestvo potolaži, da je nekaterim še huje in da je za to kriv država. Saj veste: mati je trajno brezposelna, oče, nekoč delavec v proizvodnji, invalidsko upokojen, nepokretna babica ima 280 evrov penzije po mrtvem možu, v skromni sobici pa se stiska še četvero šoloobveznih otrok, med katerimi ima eden Dawnov sindrom.
Povprečna slovenska družina gre lahko v soboto na izlet, druga možnost pa je postopanje po nakupovalnem središču.
Štiričlanska družina se iz Ljubljane odpravi v Škocjanske jame. Prevozili bodo 160 kilometrov. Predpostavimo šparovno vožnjo s porabo nafte 5 litrov. Samo za gorivo je šlo 11 evrov. Vstopnina za odrasle znaša 15, za otroke po 7 evrov. Izlet traja cel dan, nekaj je treba pojesti. Meni po 5 evrov (raje več), deci soka-deci vode po 1 evro, in smo nekje pri 80 evrih za enodnevni izlet. Če bi radi jedli malo bolj nobel, strošek naraste na stotaka.
Pozor, tudi družina, ki je soboto preživela v Škocjanskih jamah, je morala v trgovini nabaviti hrano in nov pulover za tamalo. Je pa res, da so v trgovino skočili na hitro. Manj premožna družina pač nima 100 evrov viška za Škocjanske jame, zato soboto raje preživijo v Javnih skladiščih, kjer lahko mulci divjajo v tistem bazenu, napolnjenem s stotinami pisanih plastičnih žogic, če so bili pridni, dobijo za nagrado tablico čokolado, starša spijeta dve kavi in do enih so že pri stari mami na domačem kosilu. Cela sobota jih je koštala morda deset evrov.
Seveda je res, da bi lahko druga družina soboto aktivno preživela tudi skoraj zastonj. Polhograjska Grmada je blizu, sendviči so lahko iz nahrbtnika, čaj pri kmetu na Gontah (ki ima tudi otroško igrišče) je poceni. Vprašanje pa je, ali se jim sploh ljubi – kupiti planinski vodnik za 25 evrov, ugotavljati, kateri izlet bi bil primeren, kupiti pohodniško opremo, prenašati lenega mulca, ki se mu ne ljubi hodit…
Rezultat sklabe kupne moči je tako tudi čedalje večja množica – predebelih – otrok s šibkim intelektualnim kapitalom, ki se med pisanimi kroglicami pač ne more krepiti enako kot v Škocjanskih jamah ali v Polhograjskih dolomitih. Pred časom sem slišal za osnovno šolo, ki je organizirala sobotni izlet na bližnji hrib, udeležba pa je bila obvezna za vse – otroke in njihove starše. Družina, ki bi sicer raje skočila na izlet v piranski akvarij, je tako v okolici svojega doma v družbi stoterice vpijočih mulcev masovno nabirala kostanj.
Sem vprašal: “Zakaj bi pa družinam pokvarili soboto?”
Odgovor me je šokiral: s tem šola doseže, da se starši s svojimi otroki družijo tudi v naravi. Ker se sicer sploh ne.
Včasih je bilo drugače. Denarja je bilo verjetno še manj, res pa je, da smo takrat BTC-ju rekli Javno skladišče in da je bila največja trgovina verjetno Maximarket. Kaj drugega kot hoditi v hribe, nam torej ni preostalo. Ker Fotr ravno rihta zbirko starih fotografij, prilagam eno z Govejka izpred dvajsetih let. Paglavec na vaši levi sem jaz.
Grozna slika, vem, ampak tako je bilo leta 1993.
