Naj odgovorim drugače: samo moški z brki je pravi moški. Želel sem si jih že od nekdaj. Ko sem v zgodnjih dvajsetih poskusil prvič, si nisem upal niti iz kopalnice, pri petindvajsetih sem se pokazal samo punci, šele dve leti nazaj pa sem čustveno dozorel do te mere, da sem se z brki pojavil tudi v javnosti. Če niste stari vsaj petdeset let, je namreč predpogoj visoka stopnja mentalne čvrstosti.
Najhujši je trenutek, ko se prvič pokažeš svetu. Za prvi korak nikakor – razen novembra, ko moški po svetu paradirajo z nekaj sramežljivimi dlačicami pod nosom – ni priporočjivo puščanje brkov ob hkratnem rednem britju brade. Bolje je pustiti, da se obraz čim bolj okosmati, tako da lahko s košatimi brki presenetite že v prvem zamahu in izpadete kot dedci, ne pa kot tisti pubertetniki, ki jih nihče ne more prepričati, da bi si obrili tisti smešni puh pod nosom. Razen če ste si brato pustili rasti mesec dni ali če ste obdarjeni z bogatim obraznim kožuhom, bo začetni rezultat vseeno precej klavrn, pravzaprav komičen. Sam se nisem bril skoraj tri tedne, tako da so bili brki že kar solidni, čeprav seveda značilno rdečkasti, kar je moja manjša posebnost: kolikor imam na glavi še las, so rjavi do sivi, brki pa pač rdečkasti.
Bližnji prijatelji so nov imidž večinoma sprejeli z odobravanjem. Približno polovica znancev pa ni imela nobenih vljudnostnih zadržkov do neposrednega sporočanja, da sem “grd”, “kot kreten” in da “naj si že obrijem te smešne brke”. Po desetih letih sem srečal nekdanjo sošolko, ki se je v tem času zredila za kakšnih dvajset kilogramov, in njeno prvo sporočilo je bilo: “Joj, kako si grd s temi brki, daj se obrij!” Zdravo, me veseli, ti si pa debela in čudno kožo imaš. Pa grd plašč.
Od kje ideja, da je ljudi primerno zmerjat zaradi brkov – ki seveda niso problem nikogar, razen mene in tistih, ki se jih dotikam -, mi sicer ni čisto jasno, ampak zdaj približno razumem, kako se počutijo homoseksualci. Redno se mi dogaja, da ljudje buljijo vame, vendar ne v oči, ampak pet centimetrov niže. Zanimivo je, da se na razvitem zahodu srečujem s povsem drugačnimi rekacijami: popolni neznanci mi – na primer med zajtrkom v hotelu, na letalu ali v baru – brez oklevanja delijo odločne komplimente. In, kar je lahko Butalcu povsem nerazumljivo, niso sarkastični, ampak mislijo resno.
Med vsemi reakcijami na moj okras pod nosom ni najbolj nadležno zmerjanje s hipsterjem, bolj nervirajoče so primerjave s tem ali ónim brkačem, pri čemer ljudje najraje izpostavljajo Filipa Flisarja, Ivana Cankarja, Rudolfa Maistra ali, zaradi plešavosti, tistega tipa iz Myth Busters, najbolj hudobni pa namignejo še na Freddija Mercuryja, češ, brki so za pedre. Haha, ja, pa res, moji dolgi oranžni brki so enaki, kot jih je imel Freddie Mercury, haha. Ko sem imel še krajše brke, so mi vsi težili, naj si pustim daljše, da bom tak kot Filip Flisar (le zakaj bi hotel biti kot Filip Flisar?). Potem so brki zrasli in zdaj vsi težijo, da sem tak kot tisti, kaj je že, tisti smučar, no, Filip Flisar, ja.
Mentalna moč, da me tako rekoč nihče ne more prizadeti, je moja dobra lastnost, nisem pa se še privadil na kmetavzarsko miselnost. Ljudje se ob začudenju nad nečim drugačnim zatekajo k bolj ali manj posrečenim primerjavam, zato da lahko drugačnost pospravijo v miselni predalček in naprej uživajo svoje življenje v anonimni množici povprečnosti. Saj ne da bi zameril, ker sem za zamere ozkoglednim enostavno preveč nadut, ampak ljudje, ki klobasajo neumnosti, bi morali vseeno razumeti, da je blazno naporno dan za dnem poslušati ene in iste zahojene finte. Preden naslednjič zineš neumnost, ki ti prva pade na pamet, poskusi pomisliti, da sem jo najverjetneje slišal že tisočkrat.
Priznam, da sem se prvih nekaj tednov z brki počutil nenavadno. Občutek sem imel, da me natančno motrijo tudi tisti, ki me v resnici niso niti opazili. Zdelo se mi je, da ob mojem prihodu vsi onemijo. Prepričan sem bil, da bi si pred razgovorom za službo ali pred pomembnim sestankom brke obril. Po dveh mesecih sem se sčasoma navadil. Ko zdaj kdo bulji vame, najprej sploh ne vem, v čem je fora. Brki so hkrati odličen pripomoček za prebijanje ledu in spoznavanje novih ljudi, ki si me bolje zapomnijo (to ni nujno prednost) in celo cenijo brkato samozavest. Najpomembneje je, da me normalni ljudje niti nimajo za čudaka. Ženske se me ne izogibajo kot hudič križa, tako da odpade tudi stereotip, da so brkači vedno na suhem. Mimogrede, dotik s snažnimi brki menda ni tako zelo grozen, kot se govori med nepoznavalkami.
Zaradi navedenega bi torej brke priporočil vsakomur.
Vam bodo ljudje govorili: “Joj, ti si pa tak kot tisti bloger, kaj je že? …Nergač!”
