V petek smo šli ven kot v dobrih starih časih. Vedel sem, da bo tako, drugi pa niso računali z živahnim dogajanjem s koncertiranjem po vseh mestnih vogalih. Sam že več let ne zahajam v center, kar je verjetno najboljši dokaz, da Ljubljana postaja tipično turistično mesto. Dobro za gospodarstvo, slabše za prebivalstvo, čeprav ne trdim, da je slabo – žal pa center izgublja šarm, morda tudi zato, ker je vse kot iz škatlice. To me moti zato, ker drugod, na primer na Viču, pa ni vse kot iz škatlice, in se okoli Tromostovja počutim kot v Disneylandu. No, zadnjič sem se počutil kot na Leskovački roštiljadi.
Za vsakim vogalom so torej nekaj svirali, pri bivšem Pločniku kar narodnozabavno muziko. Kaj je to za en trend, da prideš v kavarno in nikoli ne veš, kdo bo špilal. Trubači … narodnjaki … džez … kvazirock … totalni začetniki … Kar pač dobijo poceni, očitno. Seveda je domače melodije spremljal smrad po mešanem na žaru, kuliso pa kvaril šotor dvornega gostinca, ki vsako leto prvega maja smešno drage pleskavice peče tudi na Rožniku, sicer pa je začel kot zelenjadar in je zdaj najemnik elitne lokacije pri Konjskem repu, kamor principielno ne zahajam iz cele vrste razlogov.
Skratka, slovensko narodnozabavno muziko spremlja vonj po čevapčičih.
Ampak – sto metrov gorvodno… ista scena. Pri Ljubljanskem dvoru so sicer svirali nemelodičen cigumigu, a smrad je bil enak. Pravzaprav so mešano meso pekli po celem levem nabrežju. To je ob vseh mestnih (seveda tudi vaških) veselicah pač vodilna kulinarična ponudba. Medtem ko se ima Ljubljana za kulinarično prestolnico Slovenijo, kar konec koncev tudi je, torej po vseh vogalih smrdi po Leskovcu, neuki turisti potem povsod sprašujejo, če lahko dobijo “cevap… p… pcici? Ce-va-p-cici?”, Slovenci pa se moramo boriti za to, da kranjska klobasa sploh ostane kranjska.
Za popenit!
Potem so tukaj še sumljive mestne uredbe, ki omejujejo odpiralni čas bufetov na deseto uro zvečer, razen seveda v centru, kjer pa morajo gostinci plačevat smešno visoke cene za najem letnih vrtov, zaradi katerih se včasih zdi, da zmanjka prostora za vse ostalo. Posledično prihaja do lupljenja gostov, iz katerih se nekateri gostinci dobesedno delajo norca.
Še preden smo priružili do Trnovega, kjer končno postane vzdržno, smo bili tako žejni, da smo pir raje kupili kar v trgovini in kot v dobrih starih časih piksne praznili kar na ulici – dokler še tega ne prepovejo, zakaj pa ne? Meni ni nerodno, imam pač piknik. Spustili smo se celo tako nizko, da smo se pomešali med mularijo v Trnovskem pristanu, in se potem zgražali nad nažganimi mopedisti in kreteni, ki so prazne flaše metali v Ljubljanico.
Še sreča, da obstaja Trnfest!