O prometni ureditvi v Ljubljani ne gre izgubljati besed. Ker k sreči delam doma, se mi ni treba soočati z jutranjo in popoldansko gnečo na cesti, pa tudi sicer se kot priden meščan izogibam vožnji z avtomobilom po središču mesta – ne toliko zaradi ekologističnih razlogov, ampak preprosto zato, ker sem nerad slabe volje. Zato se raje ne vozim niti z avtobusom. A marsikdaj drugače kot z avtomobilom pač ne gre – in pri tem mi za božjo voljo ni jasno, zakaj bi moral biti zaradi tega kaznovan z najbolj butalskimi ureditvami na svetu.
Že da se izvijem od doma, sem vsakič znova obsojen bodisi na nekaj kilometrov obvoza po nabito polnih stranskih ulicah, kar mi vzame vsaj tri minute časa, bodisi na prekršek, ki ga večina voznikov iz solidarnosti pač tolerira. Samo sem ter tja naletimo na kakšnega zadrteža, ki nalašč bolšči predse, slišal sem pa tudi, da so v tem križišču že nalašč stali policaji.
Ko sem se včeraj ob tričetrt na sedem zjutraj le izvil na Tržaško cesto, se je začela eselica rdečega vala. Samo pri nas je možno, da zjutraj na še neprometni cesti na razdalji nekaj kilometrov pred semaforji stojiš trikrat. In to v smeri proti središču mesta, ko bi moral biti zjutraj zeleni val. Porava goriva je seveda gromozanska, a kaj bi to!
Rdeči val bi razumel v primeru, da bi divjal ali vozil prepočasi. Ampak ne: bolj ko voziš po predpisih, po omejitvi, večkrat stojiš! Seveda pa obstaja tudi druga možnost. Sčasoma naštudiraš časovne intervale in če h voziš nekje med 70 in 110 km/h, odvisno od semaforja do semafotja, prideš do Tobačne ne da bi se ustavljal. Obstajata torej dve možnosti: ali se kot bebčki podredimo slabemu sistemu, ne da bi sploh razmišljali, da bi lahko bilo tudi bolje – to počne večina -, ali pa skušamo s kršenjem pravil vzpostaviti neko stanje normalnosti – kar počne nekoliko nevarna manjšina.
Seveda obstaja tudi možnost, da bi stanje normalnosti dosegli po normalni, legalni poti – ampak ne pri nas. Poskusil sem dvakrat ali trikrat – in kaj kmalu obupal, problem pa smo rešili na lastno iniciativo po principu naredi-pobegni. Zanimivo je, da te rešitve potem povsem zadovoljivo funkcionirajo za nedoločen čas.
Ljubljana je verjetno postala edina prestolnica na svetu z enopasovnimi vpadnicami. Najboljši župan na svetu s svojimi najboljšimi sodelavci pač misli, da bodo ljudi v uporabo biciklov in avtobusov prisilili tako, da jih čim bolj zajebejo. Danes smo lahko v Dnevniku brali kao praktičen preizkus, s katerim so kobajagi – z enim samim merjenjem – dokazali, da je nova ureditev dejansko racionalna oziroma gre v prid javnemu prometu. V to osebno sicer ne verjamem oziroma enostavno mislim, da je bila cena za to previsoka. Še posebej, če vzamemo v ozir vidik ekologije, saj vozniki v avtomobilih na levem pasu porabijo dosti več goriva, kot bi ga sicer.
Ja, boste rekli, se pa vozite z avtobusom! No, to se mi zdi naravnost smešen argument. Nekateri pač enostavno ne morejo drugače, poleg tega pa je javni prevoz pri nas taka katastrofa – že od (pred)plačila voznine naprej – taka katastrofa, da se vsak, ki ni popolna ovca, skoraj raje vozi pet minut dlje v avtomobilu. O kolesarjenju po mestu pa tudi ne bi izgubljal besed – nekatere je lahko kolesarjenja po mestu upravičeno strah, saj je to ob slovenskih voznikih skrajno nevarna dejavnost.
Ampak predpostavimo, da je ureditev con vendarle prinesla vsaj nekaj pozitivnega.
Problem je v tem, da Županovićevi najboljši sodelavci na svetu režim, verjetno brez vprašanj, spreminjajo tudi tam, kjer za to ni nobene potrebe. Kot domačin, v dvajsetih letih zaradi dvosmernega prometa nisem imel niti enega problema ne kot pešec, ne kot kolesar in ne kot voznik avtomobila. Potem pa uredijo enosmerni režim in edini učinek ob zanemarljivem številu – plačljivih – parkirnih mest je, da se moramo po novem voziti daleč naokoli, kar pomeni, da smo na cesti dalj časa in da bolj onesnažujemo okolje. Tako kot okolje bolj onesnažujemo zaradi zaprtja Slovenske promenade. Razen seveda na 400 metrih Slovenske promenade.
Najbolj pa me žali, da se ob vožnji po vedno novih in novih enosmernih ulicah počutim kot popoln idiot. Prometno ureditev, ki je vsaj dve desetletji funkcionirala brez težav, mi spreminja mestna administracija pod vodstvom človeka, ki ga nisem nikoli volil, ki je – žal še vedno uradno nedokazano – osumljen vseh vrst svinjarij in ki v teh dneh spet dokazuje, da je aroganten in samovšečen škodljivec. Jaz pa moram to debilno ureditev celo spoštovat.
Temu se reče poniževanje. Take neumnosti lahko prenašajo samo ovce.
Prometna ureditve in vse, kar je z njo povezano, je predvsem nazoren prikaz spšlošnega stanja. Na podoben način nas z neumnimipredpisi, ovirami in neučinkovitem nadzoru ob smešno visokih kaznih strižejo na tako rekoč vseh področjih.
Seveda je najbolj varno, da pridno skočimo v stajo in mirno počakamo na striženje, s čimer se izognemo vsaj udarcu s palico. In to počnemo dokler nas ne bodo več strigli, ampak raje zaklali.