Mnenja o najnovejšem žvižgaču gredo seveda v smer svete preproščine slikanja sveta v beli in črni barvi: Edward Snowden naj bi bil nesporni junak, administracija ZDA pa nesporno krati človekove pravice, ker agenti NSA vohunijo za našimi elektronskimi sporočili. Pri tem je seveda popolnoma vseeno, da naša elektronska sporočila zanimajo le redko koga, še najmanj pa ameriško vlado, ki ima dovolj dela z resnejšimi stvarmi kot s prebiranjem verižnih pisem. Če kdo, bo po vašem mailboxu šaril življenjski partner, ki ga zanima kaj si imate za dopisovati s tointo osebo. Dopuščam sicer možnost voajerstva nekaterih sodelavcev NSA, ki lahko, kot pravi Žvižgač, kadar koli pokukajo, kakšne tablete je sosed kupil preko interneta in s kom se daje dol bratova žena. Če je za NSA kdo sumljiv, pa sem to verjetno jaz, ker moj elektronski naslov za zajebancijo vsebuje besedo abdul.
Pri tej aferi me čudita dva fenomena. Prvič, da za Agencijo za državno varnost ZDA delajo tako rekoč zunanji sodelavci. Malodane preko espeja, tako kot povprečen slovenski novinar, samo da agent NSA dobi dobro plačilo. Druga stvar, ki me še vedno čudi, je človeška naivnost. Razumem sicer, da so ljudje zaskrbljeni, razočarani in jezni že samo zaradi možnosti, da lahko nekdo prebira njihovo zasebno pošto. Ne razumem pa prepričanja, da se to ne more dogajati. Res je, ne bi se smelo dogajati, ampak se lahko. In domnevam, da je brskanje dosti bolj preprosto, če uporabljamo Gmail, da šarjenja po Facebook profilu sploh ne omenjam. Ljudem že pet let razlagam, da je Facebook idealen vir informacij za nepovabljene, pa čeprav vse podatke skrivate v skladu z najbolj paranoičnimi priporočili Pirc Musarjeve. Kot smo slišali, NSA samo prijazno prosi in Facebook jim brez komplikacij posreduje vse potrebno – jasno, saj drugače bi vlada Zuckerberga verjetno že zdavnaj zjebala. No, isti ljudje, ki se danes razburjajo, ker ZDA kršijo človekovo pravico do zasebnosti, so še pred kratkim trdili, da jim je itak vseeno, češ, koga pa zanima, da se mi je rodil otrok ali da je starejša prvič sama srala na kahlico.
Res je, to ne zanima nikogar, razen tistih, ki lajkajo vsako figo.
Ampak zakaj se torej pritožujemo? NSa ima možnost pogledati vašo elektronsko pošto, ampak je ne pogleda. Tako kot ima možnost elektronsko pošto pregledati nadrejeni, pa tega praviloma ne počne, razen, če je idiot.Res je, te možnosti ne bi smel imeti, ampak de facto jo ima. Naivno je prepričanje, da države ne vohunijo druga za drugo in naivno je tudi prepričanje, da vlade ne kontrolirajo lastnih državljanov. Da smo si na jasnem: to seveda ni lepo in seveda je to kršenje človekovih pravic – je pa tudi cena razvoja, v katerega nas silijo IT korporacije, mi pa se nad vsakim sranjem navdušujemo, pa naj bosta to mobilni signal LTE in Facebook ali pa Android, ki so ga menda pomagali razvijati kar agenti NSA.
Da se razumemo – tudi meni je Snowdnova poteza po svoje simpatična. Jaz bi v njegovi koži verjetno kar hitro izračunal, da se mi žvižganje ne splača in bi raje za dobro plačo miru naprej šaril po talibanskih mailboxih ali pa, če mi ne bi bilo do tega, enostavno zamenjal službo. Tako kot mi je možakar simpatičen, pa mi je po drugi strani jasno, da je takšno izdajanje podatkov s stališča ameriške vlade nič drugega kot izdaja, ki seveda zahteva kazen v skladu z zakonodajo. Med vojnami so izdajalce streljali, zdaj pa jih ne morejo in se jih lotevajo na bolj prefinjene načine. Bradleya Manninga recimo v nedogled trpinčijo, Assange pa čepi v mini garsonjeri na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu, kar je čisto navaden zapor, samo da je Julian v svoji kao pravičniški samovšečnosti s tem čisto zadovoljen.
V zvezi z naivnostjo preprostega ljudstva, ki svet vidi črno-belo, me fascinira tudi splošno prepričanje, da je Snowden zažvižgal na lastno pest, brezplačno, neodvisno. To je sicer možno, toda jaz sem po naravi skeptik, malo pa tudi oportunist – čeprav ne dosti bolj ali celo manj od večine. Kdo od vas bi, pa bodite pošteni, kar zastonj zažvižgal celemu svetu, da ZDA počnejo točno tisto, kar so očitali Rusiji – kjer najverjetneje to tudi res počnejo. Povprečen Slovenec se ne oglasi niti, če sosed pretepa svoje otroke, ampak potuhnjeno čepi v sanovanju, kaj šele, da bi tvegal službo z izpostavljanjem napak v podjetju. Iz tega vidika sem do Snowdnovega informacijskega altruizma zelo skeptičen. Kaj pa če dela za Rusijo? Ali za Talibane? Kaj če je vse samo igra? Se je kdo o tem sploh resno vprašal ali samo pridno sledimo medijem – ki jim, mimogrede, zaupam točno toliko kot politični administraciji ZDA … ali Edwardu Snowdnu.
Jaz mu sicer želim, da bi se iz godlje izvlekel. Ne razumite me napak. Če je delal na lastno pest, je njegovo dejanje brez dvoma znak poštenosti. toda hkrati je tudi izdaja. Delodajalec mu je zaupal, da bo molčal, ampak ni. Bodo zaradi tega ZDA kaj manj prisluškovale? Seveda ne. Bodo kaj manj prisluškovali Rusi? Kitajci? Nemci? Kaj vem kdo? Seveda ne.
Vem pa, da raje vidim, če po mojem Gmailu šarita NSA ali SOVA in ne sumničava žena. Glavni problem pa ni, da to počno vlade ali sumničave žene. Problem je, da lahko to počno tudi barabe. Ljudje danes še vedno mislijo, da so na internetu varni, kar je čisto navadna neumnost. Skoraj taka neumnost kot Vajglov trapasti predlog – upam, da je bil takrat pijan, sicer nam Bog pomagaj ob takih evropskih poslancih -, da bi morali žvižgaču ponuditi azil, kar seveda ne bi koristilo absolutno nikomur, razen Snowdnu samemu? Kaj pa so to za ene neumnosti? Delu populacije brez stika z realnostjo se tak predlog zdi celo pameten. To so očitno ljudje, ki mislijo, da blagostanje pade z neba. Na primer sociala, ki jo lahko koristimo samo zato, ker si naša politika sposoja denar pri – hm, Američanih. Ja kako bomo pa to naredili, če bomo ponudili azil ameriškemu nacionalnemu sovražniku?
Dajmo pamet v roke. David proti Goljatu in Krpan proti Brdavsu sta zgodbici, realnost pa je nekaj čisto drugega.