Včerajšnjega dne se spomnim po treh dogodkih: zjutraj me je dobil dež, sklenil sem dogovor za posel, ki bo plačan okoli 100 evrov mesečno, s takimi stvarmi se pač ukvarjamo mali podjetniki brez zvez pri političnem vrhu, in da so zjutraj pri Jankoviću naredili hišno preiskavo. Še v nedeljo se mi je Zoran Janković, oblečen v zeleno Olimpijno vetrovko, verjetno še iz prve polovice devetdesetih let, zadovoljno smehljal, jaz pa sem zbiral pozitivno energijo, da bi ohranil mirne živce, ker to je politik, ki mi gre zdaj že tako na živce, da sem bil včeraj ne samo pravičniško zadovoljen, ampak že kar privoščljiv. Na živce mi gre ta njegov kao ljudski odnos, ki je v resnici čisto navadna balkanska nadutost, zato mu recimo organizator fuzbal tekme pusti, da je edini gledalec, ki se lahko po tekmi klati po zelenici, da tam teatralno ploska svojemu moštvu.
Čudnih poslov družine Janković je bilo enostavno preveč in včeraj sva se s kolegom pogovarjala, da je bila njihova hobotnica tako razširjena, da tega verjetno ne bi mogla obvladovati niti vrhunska ekipa, kaj šele Jure in Damijan. Očitno so pa imeli lažen občutek varnosti, da jim nič ne morejo, ker za njimi stojijo razne sive eminence, kot da smo vsi ostali popolni idioti – kar je, glede na volilne rezultate, tudi zelo očitno. Tako jih ni nič skrbelo, ko so sredstva MOL brez posebnega prikrivanja nakazovali kar na račune svojih podjetij. Ker ga ni nič skrbelo, je Janković tudi prostodušno izjavil, da je svojim prijateljem za svoje projekte prav on rihtal kredite, ki nikoli ne bodo odplačani. Govorim o kreditih za nedokončan projekt Stožice, za športni park, ki je ponekod videti le malo bolje od propadlega Plečnikovega stadiona – kjer imajo, zanimivo, prste spet vmes Janković&Friends. Poglejte si samo plevel, ki raste tik ob Vojkovi, tam, kjer so predvidena mesta za priklepanje biciklov.1 Ker Janković laže, kot pes teće, seveda nikoli ne bomo vedeli, kakšne so resnične številke – ampak dobivam občutek, da po začetnem navdušenju Dvorana Stožice niti pod razno ni več veleuspešnica. Vsaj jaz se ne spomnim, kdaj bi se tam nazadnje zgodil kakšen koncert ali večji športni dogodek. No, vsi komaj čakamo Eurobasket, ki ga bodo očitno igrali kar v nedokončanem športnem centru sicer najlepšega mesta na svetu.
Pri tej hišni preiskavi in pridržanju me najbolj fascinira tako rekoč identično besedičenje kot v primeru Janšine afere – samo da z drugimi igralci. Namesto Grimsa, Tanka, Gorenaka in drugih, so zdaj v ospredju Möderndorfer, Jakič, Vonta in drugi . Ko jih človek posluša, se zdi, da pri nas sploh nimamo policije in sodišč, ampak da je vse skupaj do zadnje podrobnosti zrežirana igra, ki je po njihovih besedah popolna fikcija enega ali drugega scenarista.
In če tako eni kot drugi pravijo, da gre za zrežirano fikcijo, lahko brez filozofskih razglabljanj zelo enostavno izpeljemo, da pri nas pravne države pač ni, da se torej predsednik države Danilo Türk grdo moti, ko trdi ravno to. Resnica je verjetno nekje vmes. Slovenija ima pri zagotavljanju pravne države velike težave, kar je jasno vsakemu, ki ga je delodajalec leta in leta goljufal z neplačevanjem prispevkov, da ne govorim o tistih, ki enostavno ne dobijo plačila za opravljeno delo. Po drugi strani pa imam občutek, da se v zadnjih letih gospodarski kriminal preiskuje bistveno bolj korektno. To seveda ne pomeni, da postaja država bolj pravna, ampak samo dokazuje, kako zelo globoko smo padli, saj praktično vsak dan beremo o hišnih preiskavah zaradi gospodarskega kriminala. Obsodba Kordeža na zaporno kazen pa dokazuje, kako zelo so se mnenjski voditelji, politiki in konec koncev Združenje Manager motili, ko so to barabo kovali v zvezde.
Do pravne države nam verjetno manjka še zelo veliko. Morda je sicer res, da so Jankovića nasadili samo zato, ker je zdajšnja vlada najprej poskrbela, da je tožilstvo prešlo pod okrilje Ministrstva za notranje zadeve, čemur je sledil odstop direktorja Policije … in tako dalje. Ampak po drugi strani je tudi res, da so Jankovićevi posli tako zelo sumljivi, da nihče pri zdravi pameti ne more trditi, da je zagotovo čisto vse v redu – to lahko trdijo samo ritolizneži, kakršni so Roman Jakič, Jani Möderndorfer, Tamara Vonta, Peter Vilfan … kot berem, so obmolknili tudi njegovi podporniki, ki so ga prepričali v kanididaturo na parlamentarnih voltvah – edini izmed teh pajacev, večinoma prestarih ali pa soudeleženih v potapljanju naše barke, ki je zadevo komentiral, je bil naš prijatelj Janez Stanovnik, ampak njega itak ne moremo jemati resno. Seveda pa resno ne jemljem niti drugih, ki so takrat pred Magistratom cvilili, kot da gre za življenje, in tako sploh ni čudno, da Jankovićeva samozavest sega do neba – pa čeprav je po volitvah v bistvu popušil, za kar si je čisto sam kriv.
Ja, Slovenija je daleč od pravne države. Sojenje glede Patrie se je dejansko sprevrglo v farso – pa ne zato, ker tako trdijo Janša&Friends, ampak zato, ker to sojenje traja že tako dolgo, da sploh nikogar nič več ne zanima, in čedalje bolj sumim, da bo tukaj ostal Janez Janša preprosto … nedolžen. Tudi za Karla Erjavca, na primer, so trdili, da je kriv – mediji so ga nasajali od spredaj in od zadaj, ampak na koncu je bil vseh obtožb oproščen. Končni efekt je, da so tisti, ki verjamejo v vse teorije zarot, stoodstotno prepričani v Erjavčevo krivdo, vsi drugi smo pa pozabili, da se je sploh kaj dogajalo. In zakaj mnogi verjamejo v teorije zarot? Zato, ker ne verjamejo v sodišče oziroma ne verjamejo, da imamo pri nas pravno državo.
Kako naj bi pa verjeli, če tega ne verjamejo niti Gorenak, Jakič, Grims, Vonta … Člani PS v medijih sicer izražajo nekakšno zaupanje v pravno državo, a v podtonu krivdo valijo na vlado, češ, oni so poskrbeli za to, da so Jankovića zbudili ob šestih zjutraj. Möderndorferja na primer v slogu dobrih starih teorij zarot čudi “… zakaj se to dogaja ravno v trenutku, ko je predsednik vlade na obisku v ZDA.” Mogoče ima prav, ker v tej državi je vse mogoče, ampak to je samo en dokaz več, da Slovenija ni pravna država!
Pravzaprav nas Jankovićevi ljudje skušajo prepričati, da nimajo prav niti Davčna uprava Republike Slovenije niti Urad za preprečevanje pranja denarja niti Komisija za preprečevanje korupcije, kaj šele Specializirano državno tožilstvo.
Vse je inscenirano.
Tako, kot v aferi Patria?
- Vsaj mislim, da je to to, namreč, tam bicikli nikoli niso parkirani.