V današnjih gospodarskih in geopolitičnih razmerah me – če karikiram – najbolj od vsega skrbi dejstvo, da nikoli nisem bil v vojski, tako da praktično pojma nimam, kako se uporablja orožje. V zgodovini človeštva je verjetno skoraj vsaka generacija, če jih že niso mobilizirali za vojno, šla vsaj skozi osnovni vojaški dril ali pa so postavljali vsaj neke vrste vaške in hišne straže. Naša generacija je verjetno ena redkih, ki nikoli ni držala puške v roki. Po svoje je to čisto v redu. Tudi jaz sem proti vojni, se pa ne slepim, da ta svet lahko obstaja brez vojske. Preprosto nas je preveč in zato je tudi preveč interesov. Mi se sicer lahko odločimo, da bomo vojsko ukinili, ker prostovoljni gasilci povsem zadovoljujejo potrebe, ki jih ima ta država v izrednih razmerah – pa še zastonj so in jih financirajo kar gospodinjstva, ki kupujejo gasilske koledarje. Ampak problem je v tem, da na drugi strani sveta razmišljajo drugače in da tam mogoče milijoni ljudi živijo od vojne industrije – orožje pa je pač treba nekje porabiti. Vprašajte Obamo.
Časopise berem od šestnajstega leta dalje (zadnji dve leti sicer raje čim manj) in že takrat, ko o makroekonomiji nisem imel pojma, mi nikakor ni bilo jasno, kako je mogoče, da se države v nedogled zadolžujejo. Ni mi bilo jasno, od koga si sposojajo denar, sploh zato, ker so zadolžene čisto vse, in to vsako leto bolj. To sem razmišljal na prelomu stoletij. Takrat sem se od vsega najbolj bal ponovitve gospodarske krize, ker sem preprosto menil, da se svetovna vojna ne more ponoviti, ker se je človeštvo med leti 1914 in 1918 ter med 1939 in 1945 nekaj naučilo. Razmerja moči so se uravnotežila, sicer zelo neenako, ampak z izjemo nekaj vojn, ki so bile za blagostanje zahoda nepomembne – ali so celo prispevale h gospodarski rasti -, je bil mir. Pri nas je vojna trajala deset dni, na Balkanu sicer dlje, ampak kaj se tam dogaja, je svet zanimalo enako ali manj, kot nas zdaj zanimajo nemiri v Siriji.
No, gospodarski krizi se nismo izognili – vzroki za krizo so zdaj sicer drugačni, posledice so po mojem zaenkrat manjše, toda učinek je vseeno zaskrbljujoč, saj jaz za naslednjih pet let enostavno ne vidim perspektive in se skušam počasi privaditi na skromnejši način življenja – kar pa mi ne uspeva najbolje, saj sem odrastel v družbi izobilja, in nekako imam občutek, da starejše generacije sploh ne razumejo težav mlajših generacij.
Ker vemo, da se zgodovina ponavlja – večina tistih, ki so trpeli med drugima svetovnima vojnama, je že pomrla, ali pa so, kot v Sloveniji Janez Stanovnik, popolnoma indoktrinirani in so dobri samo še za vnašanje nemira – se lahko zgodi, da bo gospodarski krizi sledila še druga katastrofa. Tako kot po eni strani beremo o gospodarski krizi v ZDA in v Evropi, po drugi strani beremo o oboroževanju Kitajske, ki je že postala svetovna velesila. Seveda se ne dogaja prvič, da se neka totalitarna država oborožuje in okoli otokov, ki štirideset let niso zanimali nikogar, zbira vojaške ladje.
Se res lahko zgodi tretja svetovna vojna?
Kitajska naj bi v zadnjih desetih letih svoj vojaški proračun dvignila za 170 odstotkov – države Evropske unije pa menda niso več sposobne vzdrževati svoje vojske. Ob tem ni zanemarljivo, da ogromno Evropejcev, tudi tisti, ki smo v najboljših letih, ne zna niti bajoneta na puško natakniti, kaj šele, da bi bili sposobni ustreliti človeka. Primerni smo kvečjemu za kanon futer in tolaži me samo dejstvo, da se vojskovanja naučiš precej hitro.
Jaz seveda ne želim napovedovati tretje svetovne vojne, me pa napetosti med različnimi velesilami precej spominjajo na tisto, kar sem slišal o hladni vojni. Če kaj, nas lahko zdaj reši popolna prepletenost gospodarstva – države so med seboj sicer v stalnih konfliktih, toda blagovna menjava poteka tako rekoč nemoteno. Hočem povedat, da se vojna med velesilami danes enostavno ne splača. Močne države brusijo nože, odvečne bombe pa odmetavajo na Bližnjem vzhodu in v Črni Afriki – neposredno s svojimi letali ali posredno z oboroževanjem različnih odporniških gibanj.
Medtem, ko se velesile oborožujejo, Evropejci še vedno razmišljamo kot o gospodarjih sveta. Ampak nikjer na svetu nimajo toliko socialnih pravic, nikjer na svetu ne delajo tako zelo malo, nikjer na svetu nimajo tako malo naborniške vojske in nikjer nimajo toliko tridesetletnikov, ki niso sposobni preteči niti deset kilometrov, kaj šele, da bi se znali pošteno stepsti. Tako se lahko spet zgodi, da se bomo v primeru najhujšega zanašali na pomoč ZDA, kot se je to že nekoč zgodilo in česar se moj dedek še prav dobro spomni, mi pa smo mirno pozabili in danes o svetovnih policajih razmišljamo kot o nekakšnih agresorjih, čeprav po eni od mojih teorij ta svet držijo v ravnovesju – seveda ne zato, ker so dobri po srcu, ampak ker jih zanima kapital. Tudi evropski kapital, seveda, zato so pa Američani med drugo svetovno vojno umirali na evropskih tleh. In seveda jaz dosti bolj zaupam Američanom, kot Irancem, Kitajcem in Rusom.
Medtem ko se nove velesile oborožujejo, zahodu tako ne preostane drugega, kot da občasno protestirajo. Kar je seveda bizarno. Na primer. Nikakor ne najdem logične razlage, zakaj Iran kot suverena država z zelo neprijetno sosedo ne bi smel izdelati atomske bombe, če pa ima atomske bombe tudi glavna zaveznica te neprijetne sosede, ki krši človekove pravice na precej podoben način, kot jih je nesojeni slikar kršil prednikom državljanov te neprijetne sosede.
Naprej … berem, da je Kitajska od Ukrajine kupila letalonosilko. Zakaj pa ne, saj je Ljudska republika Kitajska suverena država, enako kot na primer ZDA. Zato mi niti pod razno ni jasno, zakaj bi morala suverena država Kitajska svetu pojasnjevati, čemu je kupila novo letalonosilko. Jaz Kitajce seveda razumem. Živeti na istem planetu, kjer vlogo svetovnega policaja igrajo ZDA, je približno enako, kot v kateri od zveznih držav, ki dovoljuje nošenje orožja, po mestu hoditi brez orožja in ob tem upati, da ob ogledu Batmana ne boste naleteli na norca, ki jo ima, ker jo je čisto legalno kupil v najbližji trgovini, tako kot jaz lahko kupim bicikel.
Globalizacija je škodila zahodu
Nisem sicer eden tistih pametnjakovičev, ki ob vskai debati utrujajo s prognozami, da bomo čez deset let tukaj vsi govorili Kitajsko. Je pa zelo očitno, da se bomo morali prvič v zgodovini sprijazniti z dejstvom, da nas je svet vsaj dohitel in na nekaterih točkah celo prehitel. To pomeni, da jih ne bomo mogli več izkoriščati in to pomeni, da bodo izdelki dražji, naš standard pa nižji oziroma bolj izenačen s standardom v državah, iz katerih smo se še pred desetletjem delali norca. Da bomo sploh lahko držali korak z njimi, se bomo morda morali odpovedati določenim pravicam, ki se nam zdijo zdaj samoumevne, na primer dvajsetim ali štiridesetim dnem dopusta, o čemer lahko na vzhodu samo sanjajo – pa ne govorim samo o Kitajcih.
Mislili smo, da nas bo globalizacija rešila, ampak očitno se dogaja ravno obratno.
To je seveda fer, ampak za zahodni svet ni vzpodbudno.
