V nasprotju z večino urbanih zapečkarjev, ki medvede gledajo samo na idiličnih fotografijah ali v živalskih vrtovih, sem delo lovcev vedno spoštoval, lovske družine pa zagovarjal, češ da niso samo leglo pijancev oziroma da pijancev med lovci ni bistveno več kot med Slovenci v povprečju. Prepustiti naravo samo sebi bi najverjetneje pomenilo, da bi enostavno propadla ali pa bi moral človek temeljito spremeniti način življenja, kar, se bojim, ne bi bilo prav niti najbolj zadrtim ljubiteljem narave, sploh tistim, ki jo opazujejo samo v Tivoliju in se razburjajo, če sredi Ljubljane porežejo nekaj drevesnih krošenj. Ena možnost torej je, da prekopljemo ceste, zapremo elektrarne in za vekomaj zavržemo puške, druga možnost pa, da z naravo sobivamo kot njeni odgovorni skrbniki. Če to pomeni streljanje medvedov, ker nadlegujejo prebivalce v okolici Kočevja ali streljanje srnjadi, ker nam je všeč okus mesa, pa naj bo.
Glede na stanje državnih institucij je Lovska zveza Slovenije z lovskimi družinami verjetno daleč najboljši način zagotavljanja varnosti in zadovoljive stopnje ravnovesja favne v naravi. Neravnovesja v tisočih let niso povzročili lovci, temveč človek. Tisti človek, ki se razburja zaradi petih centimetrov snega na avtocesti, tisti avtocesti, ki je živalim grobo prekinila njihove ustaljene poti do vodnih virov. Toliko o razumevanju narave. In, mimogrede – meni je vseeno, če medved crkne pod (dovoljenim) strelom iz puške ali zato, ker ga je nekdo zbil z avtomobilom ali zato, ker enostavno nima več prostora, da bi živel srečno medvedje življenje.
Nikakor pa ne trdim, da je z vsemi lovci čisto vse v redu.
Pravzaprav mi gredo v zadnjem času čedalje bolj na jetra, ker imam občutek, da so si – skupaj z Zavodom za gozdove – dobesedno prisvojili gozdove. Danes človek v gozdu, ne samo, da ne sme prespat, ampak sredi ničesar ne sme spustiti psa s povodca, češ da bo preganjal divjad. In to isti vzgojeni pes, ki se od vodnika ne oddalji več kot na vidno razdaljo.1 To po mojem že meji na uzurpacijo gozda, katerega lasntik je bohve kdo, zelo verjetno pa ne lovska družina ali Lovska zveza Slovenije. Da ne govorim o tem, da se v gozdovih praviloma gibljem po cestah in stezicah, ki se jim divjad praviloma izogiba, tako kot se jaz izogibam divjadi.
Ampak to navodilo v bistvu sprejemam – s svojo psico imam pač to srečo, da se od mene ne oddaljuje, ne bezlja za divjimi živalmi oziroma ji to s poveljem preprečim. Marsikaterega psa nagon pač žene za divjadjo in v tem primeru lahko res pride do neželenega teatra.
Kar sem doživel včeraj pod Toškim čelom, pa presega vse meje zdravega razuma.
Iz Brda sem se čez Klobuk namenil na Toško čelo. Do ovinka, kjer se planinska pot priključi cesti, je bilo vse v najlepšem redu, tam pa me je pričakalo …
… tole opozorilo:
Ko sem pretehtal možnosti in potencialne nevarnosti, sem se kot pravi moški, ki vedno plane nevarnosti v naročje, odločil, da bom tablo ignoriral. Psico sem pripel in se ob zvokih strelov previdno napotil na vrh. A iz metra v meter je bilo bolj napeto, streli so bili vse bliže, pa tudi čedalje glasnejši. Na jasi tik pod domom sem zato raje obrnil, ker se je po meni že vsuval material z dreves.
Nisem prišel do cilja, lahko pa resignirano zapišem, da sem vsaj ohranil celo glavo in se vrnil živ.
Naj na kratko opišem, zakaj me je dogodek raztogotil – če zanemarim, da zaradi vsesplošne življenjske nevarnosti nisem mogel opraviti svojega dela, ne da bi me kdor koli o tem predhodno obvestil.
Toško čelo ni sredi ničesar. Toško čelo je hrib z nekaj hišami, gostilno in lovskim domom. Toško čelo se dviga zahodno od Ljubljane, tik nad Podutikom in Šentvidom. Toško čelo je priljubljena izletniška točka za pohodnike in kolesarje. Ura je bila štiri popoldne, ko je na Toškem čelu največ sprehajalcev.
Lovci imajo pa strelske vaje?!?
Sicer sem prepričan, da so za svoje strelske vaje pridobili neko dovoljenje. Vsaj upam, da ni tako, da lahko lovci, kadar pač hočejo, zaprejo eno najbolj obiskanih planinskih poti v Ljubljani, in upajo, da kakšen norec ne bo prišel na njihov nišan. V Ljubljani imamo po mojem vedenju vsaj dve strelišči, kjer lahko streljam tudi jaz. Vojska ima svoje zaprte poligone. Mislim, da tudi policisti nimajo strelskih vaj po gozdovih. Lovci pač. Sredi dneva. Na planinski poti.
Morda lovci LD Toško čelo res mislijo, da s takšnimi dejanji v javnosti vzbujajo zaupanje, ampak delajo si nič drugega kot medvedjo uslugo.
Česa bolj idiotskega nisem doživel že nekaj časa.
- Ja, ja, vem, pes na javnih krajih (ali mestih, to še zdaj ni nikomur jasno) ne sme biti spuščen. Ker to bolj ali manj pomeni, da je lahko spuščen samo v mojem lastnem stanovanju, na mojem dvorišču, ki je seveda označeno s tablo “Pozor, hud pes!”, ali pri kolegu, ki je lastnik velikega ograjenega pašnika, zakon kršimo domala vsi.
