Pred vožnjo se vedno podzavestno pripravim na trenutne razmere na cesti. Zadnje mesece sem res bolj nedeljski šofer, včasih pa sem bil s 30 do 40 tisoč prevoženimi kilometri letno veliko več na cesti. Ampak vožnje kljub temu nikoli nisem jemal zlahka. Priznam, tudi meni se zgodi, da med vožnjo pojem sendvič ali odgovorim na kakšen sms, čeprav raje prostoročno pokličem nazaj – itak ne razumem odraslih ljudi, ki z blaznim navdušenjem pišejo sms-e, kar se včasih, še preden se tega zaveš, izrodi v besno dopisovalno izgubo časa. Kakor koli, vožnja avtomobila ni nevarno, zagotovo pa odgovorno opravilo.
Tehnika, elektronska pomagala, boljše vzmetenje, zanesljivejše pnevmatike in močnejše zavore, so seveda pripomogle k varnosti na cesti – zmanjševanje števila mrtvih v prometnih nesrečah lahko pripisujemo predvsem izboljšani aktivni in pasivni varnosti avtomobilov. Ampak po drugi strani danes vozniško znanje sploh ni več potrebno. In tako mimogrede slišiš, da se je dami ob neki priložnosti “posvetila rumena lučka”. V dobrih starih časih bi zletela s ceste ali ta pojav vsaj povezala z zdrsom oziroma neprilagojeno hitrostjo. Danes pa vse težave reši rumena lučka. Meni grejo te pomagala na živce – v nekaj letih, kar sem vozil avtomobile z vso mogočo elektroniko, sem celo izgubil občutek za drsenje po snegu. In za moje pojme je dober voznik šele tisti, ki se pravilno odzove na zdrs in se na avtocesti ne boji zapeljat čez nekaj nespluženega snega, ker pač ve, kako mora odreagirat, ko potegne volan. Ne pa tisti, ki zna samo umirjeno vozit po omejitvah – ko pride do nepredvidene situacije, pa ne ve, ali bi zabremzal, stisnil sklopko ali cuknil volan levo ali desno.
Ko se v tem času usedem v avto, registriram plundro in luže – temu primerno prilagodim način vožnje. Če je to le mogoče, zapeljem v globoko lužo, toliko je še otroka v meni. Če je na pločniku pešec, tega seveda ne naredim, ampak zapeljem naokoli, če je treba, tudi upočasnim oziroma pospešim – da ja ne bom reveža pošprical. Je pa res, da je to še ena reč več, na katero je treba pomisliti. In, seveda, raje vozim 54 km/h, kot da bi nekoga zalil s plundro.
Ampak danes zjutraj, ko sem na sprehodu s psom v pol ure -, pa sem bil ob cesti samo deset minut – dvakrat doživel cestni tuš, sem dobil občutek, da sem edini, ki mu je kot vozniku sploh še mar za pešce. Pa ne da bi me osla zalila nalašč – preprosto nista imela pojma, kaj počneta. Kar je po mojem še huje.
Zaradi udobja v vožnji ljudje danes v avtu sploh več ne razmišljajo. Pelje se po omejitvi ali malo pod njo, obenem se šminka, ampak ker ogledalca nima na senčniku, se gleda kar v vzvratno ogledalo – kaj se dogaja za njo, je seveda vseeno, kajti ona vozi po omejitvi, torej v skladu s prometnimi predpisi. Sicer pri zavijanju pozabi na smernik, ker ima ravno telefon, ampak kako ne bi pozabila, saj tega problema ne izpostavi praktično nihče – izpostavlja se skoraj izključno prehitro vožnjo, čeprav po mojem mnenju to ni bistvena težava. Najhujša sta egoizem in nesposobnost empatije. In nesposobnost upravljanja motornega vozila na splošno.