Pred časom mi je v oko padla raziskava o zadovoljstvu delodajalcev z zaposlenimi diplomanti. Z njimi so med najmanj zadovoljnimi prav slovenski delodajalci, kar naj bi potrjevalo tezo, da so slovenske univerze zanič. S tem se v veliki meri strinjam, saj imam tudi jaz neredko opraviti s študiranimi osebami, katerih inteligenca je približno na ravni psa reševalca, s tem da sta storilnost in zanesljivost seveda bistveno slabši.
Poznavajoč logiko delodajalcev pa se moram vseeno vprašati, ali je krivda izključno na strani univerz. Če se že sprašujemo o usposobljenosti študentov, bi se bilo pametno vprašati tudi o usposobljenosti delodajalcev. Od njih večkrat slišimo, da zaradi kreditnega krča nikakor ne pridejo do posojil, zanimivo pa je, da o podobnih težavah ne tarnajo v Akrapoviču, Pipistrelu in Hidrii. To so podjetja, ki posojila – skoraj gotovo po boljših pogojih – brez težav dobijo v tujini. Zanimivo je tudi, da iz teh podjetij ne poslušamo tarnanja o slabem kadrovskem potencialu. Nasprotno, hvalijo se s svojimi vrhunskimi strokovnjaki in obenem poročajo o štipendijah in podobnih oblikah podpore za redke najsposobnejše srečneže.
Ostanejo žalujoči ostali.
Predobri, da bi ostali doma
Ko sem pred šestimi leti nastopil prvo odgovornejšo službo, mi je delodajalec priskrbel stol in mizo ter spisek nalog. Brez kakršnegakoli uvajanja. Pojma nisem imel o ničemer, tako rekoč do tiska pa sem moral spraviti kakšnih 60 strani revije. Na koncu smo zadevo nekako spacali in čez čas mi je na uho prišlo, da je bil delodajalec nad menoj nekoliko razočaran. Kasneje sem si s trdim delom in hitrim učenjem sicer pridobil zaupanje in danes že trdim, da sem razmeroma izkušen.
Lahko nekritično privzamemo, da so slovenski diplomanti pač butci, ker se v novem okolju nikakor ne znajdejo, češ da bi morali praktična znanja osvojiti že v šolah.
Vendar poznam tudi primere slovenskih diplomantov, ki pri nas nikakor niso dobili službe, v tujini pa so se v nekaj tednih zaposlili v največjih multinacionalkah, kjer se obračajo ogromni denarji in izbora kadrov nikakor ne prepuščajo naključjem. Kako to vem? Ker je med pobeglimi nosilci slovenskih možganov tudi moja sestra. Tudi pri njej je šlo za klasičen primer, ko smo se vsi začeli spraševati, ali za slovensko okolje morda ni enostavno predobra. Službo je iskala marsikje, navsezadnje pa popenila in se s trebuhom za kruhom odpravila na Norveško, kjer so – kako ironično! – delodajalci z diplomanti med najbolj zadovoljnimi.
Slovenija nazaduje, svet s slovenskimi strokovnjaki prosperira
Veselila jo je kemija in vsi so ji svetovali, naj vpiše točno to, saj službe ta profil strokovnjakov tako rekoč čakajo. Med študijem, ki ga je uspešno končala, je bila tudi na študentski izmenjavi v Španiji (pet mesecev), dvakrat je bila tudi na praksi, in sicer dva meseca na Škotskem in tri na Danskem, kjer so ji celo ponujali službo, a je prišla domov. A dela – klasična zgodba, kakršnih smo slišali že na desetine – v slovenskih podjetjih ni dobila. So jo pa zaposlili v ameriški multinacionalki, kjer se bo ukvarjala z delom, ki pravzaprav ni njena stroka.
Službo je po zapletenem in skrajno napornem izbirnem postopku dobila v nekaj tednih, čeprav si je vmes začela izmišljevat, da ji delo, za katerega je kandidirala, ne diši kaj preveč. V istem podjetju so jo zato spomladi zaposlili na drugem, primernejšem delovnem mestu.
Kolikor mi je znano, od pomladi do danes še vedno ne opravlja dela, za katero je plačana (seveda s pripravniško plačo), ampak se preprosto – uči. Opozarjam, da je podjetje znaten znesek vložilo že v izbiro kadrov.1 Tako kot njeno izobraževanje ni nezahtevno, tudi ni poceni. Od praktičnega usposabljanja za primere nesreč, ki jih ne bo nikdar doživela, pa do večtedenskega izobraževanja v Dubaju.
Zakaj?
Ker raje pol leta vlagajo v šolanje nesposobnih diplomantov, zato, da potem z njimi služijo denar. Veliko denarja. In so vsi srečni. Še najbolj seveda nesposobna slovenska diplomantka, ki diha v normalnem okolju, kjer sicer ne dobi plačane malice in prevoza na delo, a vseeno živi bistveno bolje kot naš proletariat, ki si je skozi desetletja izbojeval takšne in drugačne pravice v obliki malice in prevoznine. Torej tiste delavske pravice, ki sodobno družbo zavirajo, zato Slovenija nazaduje, razviti svet pa prosperira, tudi na račun naših nesposobnih diplomantov.
Generacijski konflikt – konflikt med zaposlenimi in nezaposlenimi
Seveda del krivde, da slovenska podjetja od diplomantov pričakujejo preveč, nosi tudi sistem. Pa dajte vi kot srednje uspešno podjetje – vsi pač ne morejo biti prvaki, kot je Akrapovič – pri nas zaposliti nekoga, ki bo pol leta po svetu hodil na izobraževanja in delal nič, razen po izobraževalnem načrtu sem ter tja pomagal v proizvodnji! Osebno danes spoštujem vsakega, ki je sploh pripravljen zaposlovati.
Pri nas je bolj kot to, da službe dobijo mladi, katerim smo šestnajst let plačevali izobraževanje, pomembno, da službe za vsako ceno ohranjajo tisti, ki jih imajo že dvajset, trideset let, pa ni od njih nobenega haska. Zato, da kot nekvalificirani delavci slučajno ne bi postali brezposelni.
Za brezposelne kvalificirane mlade pa je tem sindikalističnim pijavkam seveda malo mar.
Tako kot je malo mar tudi državi, ki te mlade perspektivne, a seveda nesposobne kadre, podi v tujino. Oni Sloveniji ne bodo plačali nobenega davka – ne davka na nepremičnine, ne davka od plače, ne kriznega davka, ne 22-odstotnega davka niti 9,5-odstotnega davka. Nič.
In prav je tako. Ali so rojeni po letu 1980 krivi, da so jim starci in dediji zafurali državo? Čisto nič niso krivi.
- Ne nujno izbranim kandidatom z – dobesedno – vsega sveta so plačali tudi stroške prevoza.