Ob očitnih vzrokih me pri ženskah najbolj moti, če pretirano govorijo o sebi oziroma o svojem karakterju, temperamentu in o podobnih dolgočasnih posebnostih. Še posebej pa me dolgočasijo tiste, ki so nagnjene k dolgovezenju o tem, da so pravzaprav čisto drugačne – ampak seveda neprimerno boljše! – od povprečnih pripadnic njihovega spola. Tako sem v zadnjih nekaj letih spoznal nekaj žensk, ki pravzaprav sploh niso ženske.
Prva te prepričuje, da sovraži nakupovanje.
Druga trdi, da nikakor ne more biti pri miru niti pet minut, in da, za razliko od zavaljenih kolegic, vsako jutro preteče deset kilometrov, trikrat tedensko pa se zvečer še noro zabava na TRX-u.
Tretja pravi, da prakticira izključno živalski seks.
Četrta na dolgo in široko razlaga o zvezah z različnimi moškimi, ki da so jo vsi po vrsti začeli omejevati, da sploh ni imela več časa zase, viseli so tako rekoč na njej in živeli asocialno življenje brez prijateljev, zato jim je bila ona edina družba. Seveda jim je odločno pokazala vrata, ampak se jih ni mogla znebiti še naslednje tri mesece, ker so kar vztrajali, ne da bi razumeli, da je nepreklicno konec.
Peta pravi, da je čustveno stabilna.
Šesta noče imeti otrok.
In tako naprej.
Vse to so seveda prazne marnje.
Po letu dni bo, vsa izmozgana od celodnevnega kolovratenja po Javnih skladiščih, javkala, da zaradi bolečin v tej in oni mišici ne more na body pump, v postelji bo postala skrajno dolgočasna, najhuje pa je, da te bo začela omejevati pri druženju s prijatelji in dobil boš občutek, da je popolnoma asocialno bitje brez prijateljev, ko boš dokončno znorel, pa se bo čustveno zlomila. Otrok seveda ostane pri njej.
Na logično vprašanje, čemu nam kar naprej dopovedujejo, da so drugačne, mi kot čustvenemu invalidu in popolnemu laiku na področju psihoanalize še ni uspelo najti zadovoljivega odgovora, razen seveda očitnega: ker želijo ugajati. Ne nujno zato, ker bi jim bil všeč, ampak preprosto zato, ker bi bile rade občudovane in mislijo, da morajo biti za to nekaj posebnega. Kar je seveda paradoks, glede na to, da se večinoma oblačijo enako kot vse ostale, da se, kot vse ostale, režijo telebanu Denisu Avdiću, in da, kot vse ostale, vsak večer gledajo isto miniserijo, da so, skratka, enake kot vse ostale.
Ni mi uspelo razvozljati, zakaj mislijo, da ugajajo, če jim uspe moškega prepričati, da so drugačne od ostalih žensk. In, kar je še bolj neverjetno: ali res mislijo, da jim kdo verjame? Ob njih človek dobi občutek, da ima pravzaprav opravka z moškim.
Seveda ne ostane samo pri govorjenju, ampak se pogosto lotevajo raznih aktivnosti, med katerimi se mi zdi še najbolj problematičen prekomeren razvrat, večurno popivanje za šankom, vsakotedensko odbijanje na celonočnih žurkah, kot da so spet stare šestnajst let, samo da jim zdaj nihče ne diha za vrat, ne starši in ne asocialen tip, ki jim je uničil nekaj let življenja, zdaj pa jim preko socialnih omrežij zanalašč na latenten način sporočajo, da se imajo blazno fajn in so blazno srečne, ker se pač cele dneve zajebavajo. In se na koncu še razburjajo, ker se začne po vogalih govoriti, da se obnašajo kot lovače.
In, seveda, ti si čisto drugačna.