Moja prva mednarodna dirka v krosu na tisti razsuti progi v Gradcu je bila prava mala osebnostna katastrofa, pri čemer sem pa lahko še vesel, da danes ne nosim proteze. Pravzaprav je bila to moja druga tekma v konkurenci mladincev sploh. Prvih pet minut mi je šlo odlično, ko sem takoj po spustu v stoje pohodil na enega daljših vzponov, pa me je še pri polni hitrosti enostavno z gobcem potegnilo navpično navzdol v tla, in to s tako silo, da sem po prevalu čez hrbet v trenutku spet stal na nogah in ne da bi razmišljal kaj se je sploh zgodilo, spet pograbil bicikel … problem je bil samo v tem, da je bilo krmilo v dveh kosih, tako da je ena stran visela na bovdnih.
Tisti Rocky Mountain, kupil sem si ga sam, seveda s pomočjo izdatnih očetovih nepovratnih sredstev, ni bil starejši kot nekaj mesecev. Gospod, ki mi ga je prodal, takrat je v trgovini na Celovški prodajal vesoljske bicikle s karbonskimi okvirji lastne izdelave, zdaj pa je kolesarski žičničar v Kranjski Gori in na Krvavcu, je trdil, da so to pač te tekmovalne cross country balance, ki jih je treba redno menjavati.
Ne spomnim se več proizvajalca1, bilo pa je aluminijasto krmilo, zares lahko in iz profila je bilo po poškodbi jasno videti, da cev ni bistveno debelejša od platnic revije, ki jo držite v rokah.
Tudi v naslednjih letih sem dirkal za štajerski klub, ki slovi predvsem po odličnih hribolazcih, kar z resnim gorskim kolesarstvom seveda nima dosti skupnega. Veljali smo za lightweight freake. Tisto so bili še pionirski časi karbona, najbolj priljubljen je bil proizvajalec opreme Tune, ki je bila res lahka, predvsem pa draga in popolnoma zanič. Tisti smešni izrastki ob straneh krmil, ki so bili včasih obvezna dodatna oprema, so se lomili pogosteje kot srca novodobnih zakoncev. Nosilci bidonov so bili tako zanič, da smo bili žejni že po prvem spustu. Da bi imel njihovo krmilno oporo ali krmilo, mi niti na misel ni prišlo, ker sem se vseeno preveč bal za svoje zobe. Tako zelo smo varčevali pri teži, da sem nekoč na tisti odvratni ravninski (!) progi v Zlatoličju nastopil kar s trdimi (aluminijastimi!) vilicami, tako da so mi skoraj odpadle roke. Najbolj bizarna ideja vseh časov pa je bila, ko je kolega pred vzpon odstranil ne samo nosilec za bidon, ampak tudi oba vijaka, luknji pa prelepil s koščkoma selotejpa.
Vesel sem popularizacije karbona, da smo se znebili preklemanskega aluminija.
Obsedenosti s težo nisem nikoli dobro razumel, je pa res, da je dobra za biznis. Tako danes marsikateri rekreativni borec s prekomerno telesno težo vozi specialko, ki je bržkone lažja od s strani UCI predpisanih 6,8 kilogramov. Ima torej boljše kolo, ne pa nujno tudi udobnejše, kot ga smejo voziti najboljši kolesarji na svetu. To se sliši noro. Kot če bi navadni smrtniki vozili avtomobile, ki so zmogljivejši od dirkalnikov WRC in bi bili ob tem še manj udobni.
Fascinacija nad kakovostnimi kolesi je po drugi strani razumljiva, brez dvoma bolj kot avtomobilski tuning cenenih avtomobilov. Vsi radi vozimo dobra kolesa in konec koncev si lahko sanje kupimo že za pet, šest jurjev (hm, ko pomislim na ta zajeten kup denarja, se mi ista cena za majhno stanovanjsko kuhinjo niti ne zdi več tako pretirana, omenjam samo mimogrede).
Če koga razveseljuje še dodatno friziranje, gramček po gramček, sto evrov na sto evrov, naj to pač počne. Če nič drugega, je to v teh časih dobro za gospodarstvo. Ne sme pa pričakovati, da ga jaz ne bom imel za norca. Tisti, ki o kolesarstvu nimajo pojma, si verjetno mislijo še kaj hujšega.
- Zdaj sem se spomnil, bil je Roox, takrat še s čisto drugačnim CGP-jem!
