Nova vlada je točno tisto, česar si nismo želeli, ampak ne zato, ker je leva, temveč zato, ker je napačna in najverjetneje še slabša od prejšnje. Problem Slovenije niti ni toliko vlada, ampak parlament.1 In v to vlado je prišlo cel kup poslancev, med njimi, na primer, tudi ubogljivi Jankovićev kader Roman Jakič – da o sami mandatarki sploh ne govorimo. Ko sem jo po predstavitvi njenih minstrskih kandidatov videl na Odmevih, me je od presenečenja skoraj sezulo. Da je škodljiva, mi je bila jasno, nisem pa vedel, da je tako zelo – da ne rečem kaj. Mislim, da Bobovnik še nikdar v svoji karieri ni nikogar tako sesul, čeprav se niti ni trudil. Alenka Bratušek se je v odgovorih zapletala sama od sebe, a glede na kup sranja, v katerega je skočila, verjetno drugače niti ne gre.
Še nobena koalicija ni povozila toliko načel kot zdajšnja. Verjetno še nobena koalicija ni imela tako odvratno ohlapne koalicijske pogodbe, ki z realnim stanjem nima nobene zveze. In, seveda, še nobene koalicije ni podprlo toliko sumljivih poslancev dvomljive integritete, kot tokrat. Ne pozabimo, da vlado navsezadnje podpre parlament (predstavniki ljudstva!), zato je krivda za nastali položaj seveda njihova (oziroma, teoretično, od ljudstva).
Ministrski šopek me niti ne zanima, veseli me kvečjemu to, da so ministri, ki so v teh nekaj tednih samo zamenjali barvo dlake, vsaj ohranili enake resorje. Vse drugo je popoln bulšit. Ponovna vzpostavitev kulturnega ministrstva? Vau! Boj za infrastrukturno ministrstvo? Ha! Tudi jaz bi imel svojo elektrarno! Tožilstvo se spet seli pod okrilje ministrstva za pravosodje? Ha! Ob dejstvu, da notranje in pravosodno ministrstvo pripada isti stranki, se lahko tej organizacijski spremembi samo cinično nasmehnem.
In cinizem postaja v Sloveniji edina taktika za preživetje. Cinizem in seveda skrajno debela koža. Nekdanji sistem enoumja je pri nas očitno dokončno zamenjal sistem slaboumja.
Alenka Bratušek je med drugim izjavila, da si je želela na položaju finanzministra žensko. Sam se sprašujem, zakaj ni raje iskala po kriteriju najboljših sposobnosti – naj bo to ženska ali moški, meni je popolnoma vseeno. Da pri nas nihče noče biti finančni minister, je seveda normalno (saj tudi nihče noče biti premier). In tako je mandatarka po sili razmer nekoga našla pet pred dvanajsto – menda kot 37. po vrsti. Ko je Alenka Bratušek Bobovniku navsezadnje izjavila, da je njena ministrska ekipa optimalna, sem od smeha skoraj izbruhal želodec: ni ji prepričati ženske in skušno 36 kandidatov, ona pa govori o optimalni ekipi?
Slaboumnost!
Jaz si ne znam predstavljati, da bi v nekem uspešnem podjetju razpisali delovno mesto na odgovornem položaju, potem pa izbrali šele 37. najboljšega kandidata, ob tem bi pa kadrovik izjavil, da ima optimalno ekipo.
Je pa res, da je Čufer Nevemkakomuježeime vsaj nov obraz – kar je ljudstvo tudi zahtevalo, zdaj pa se zaradi tega razburja, češ, on je popolnoma neznan tip. Seveda je skrajno cinično za finančnega ministrsa izbrati človeka, ki je na najbolj odgovornih položajih Banke Slovenije in NLB delal v času najbolj odvratnih finančnih špekulacij. Bivši guverner Banke Slovenije sicer lahko razlaga, da nacionalne banke pri dolžniških krizah niso imele nobene vloge, kar je morda celo res, ampak – v teh časih, ko gredo bankirji ljudem organsko na jetra, za finanzministra predlagati bančnika, ki je nazadnje delal v NLB, je videti kot očitno zajebavanje.
Če prav razumem, on sploh nima pojma, za kaj pravzaprav gre: kakšne so številke, kaj to pomeni in kako se bomo izvlekli. To po svoje ni nenavadno, saj ga te stvari verjetno zanimajo šele od četrtka. E, želeli smo nove obraze in imamo ga! Seveda ne trdim, da je Čufer neumen ali nesposoben – česar si po nastopu v Odmevih ne upam trditi za Bratuškovo -, se pa bojim, da ni nič drugega kot ubogljivi karierist. Tako kot njegova nova šefica.
- Ravnokar berem, kakšne ogabne slavospeve Zoranu Jankoviću poje poslanka PS Maša Kociper!