Ne tajim, da sem precej bolj sproščen v svetu, kjer je spoštovanje pravil prej izjema kot – pravilo. Po balkansko se dobro prilagodim kaosu in hitro osvojim lokalne šege ignoriranja pravil, še posebej v prometu. Po skoraj dvotedenskem sproščanju v Tuniziji sem tako doma doživel manjši šok, pa ne zaradi urejenosti okolice, pač pa zato, ker gre temu narodu očitno na slabše in jasno postaja, da nismo kos kriznim situacijam, pač pa raje – in to velja za vse – zapadamo v kompliciranje, sarkastično podjebavanje in nerazumno pametovanje.
Izberamo najbolj trapaste rešitve, s katerimi se zapletamo v birokratski in postopkovni gordijski vozel. Zadnji primer je podražitev vinjete za vozila, katerih višina nad prvo osjo presega 130 centimetrov. Seveda od povprečnega Slovenca ne moremo pričakovati, da se bo spomnil, kako smo – bistveno dražjo – cestnino na mitnicah plačevali pred nekaj leti. Dražja cestnina je takrat namreč veljala po istem kriteriju, torej za vozila, katerih višina nad prvo osjo presega 130 centimetrov. Skoraj prepričan sem, da je ista cena veljala tudi za lastnike takšnih vozil, ki so imeli velike družine. Zdaj se pa vsi čudijo kriteriju 1,3 metra nad prvo osjo, kot da to vidijo prvič v življenju, čeprav so podobne – resda precej nelogične in resda ne za vinjetni sistem – rešitve v veljavi tudi ponekod drugod v Evropi.
Seveda bode v oči, da je podražitev vinjet izključno posledica iskanja denarja za neuspešno paradržavno firmo. Živimo v paničnih časih ko država davkov in drugih taks ne sprejema v skladu z zdravo pametjo, ampak imajo pred očmi samo enačbo z nešteto neznankami, kako scuzati čim več denarja ne da bi ljudje demonstrirali na ulicah. Tako so mimogrede pozabili na velike družine z velikimi avtomobili, ki finančno gagajo zaradi gospodarske krize. In rešitev, da bi vlada še vedno izpadla socialno?
Polovico denarja bo Dars velikim družinam vrnil. Preko Rdečega križa!
Še sreča, da bodo denar nakazovali. Si predstavljate, da bi med ljudi, ki v vrsti čakajo za paket nujne pomoči, oče družine s štirimi otroki, ki zasluži 2000 evrov neto, po tistih 110 evrov prišel s svojim Volkswagnom Multivan s polno dodatno opremo za 50 tisoč evrov? E, to vam je sociala po slovensko!
Še bolj bizarna je meritvena panika. Kot berem, gre za izredno zahtevno meritev z napredno merilno napravo, ki terja dobro izšolanega in izkušenega merilca. In v Sloveniji za zdaj obstaja samo ena takšna naprava. Prav ste slišali! Navaden meter ni dovolj, saj je lahko milimetrska napaka pri merjenju višine dobesedno usodna.
Merilni sistem pred Darsovim cestninskim uporabniškim centrom v Ljubljani je dobil ljubkovalno ime siva kletka. Višino svojega vozila nad prvo osjo nam izmerijo brezplačno. Merilna naprava je menda plod slovenskega znanja, v kratkem pa naj bi sive kletke postavili tudi v drugih slovenskih regijah.
Ena glavnih zahtev za pravilno merjenje je ravna podlaga ki jo kletka zagotavlja. In tako se klenemu Slovencu takoj zastavi vprašanje: Kako pa bodo cestninski nadzorniki višino vozila merili na terenu, kjer bodo sicer uporabljali enako merilno napravo slovenskega proizvajalca, a brez sive kletke in torej brez zagotovitve popolnoma ravne podlage?
Za milimetre gre, ljudje božji!
Farse še ni konec.
Oglasil se je Urad RS za meroslovje. Skrbi jih ne samo zagotavljanje ravne podlage pri merjenju na terenu, ampak tudi, da merilna naprava nima ustreznih certifikatov za uradno merjenje. Obstaja namreč zakon o meroslovju, ki za izvajanje merjenj, ki so podlaga za izvajanje postopkov pred upravnimi organi, zahteva overjena merila. Nikakor si ne želimo, da bi všino vozila nad prvo osjo izmerili narobe z neoverjenim merilom, in bi namerili 132 centimetrov, čeprav ta višina v resnici znaša samo 121 centimetrov.
Če se prav spomnim vaj iz fizike v osnovni šoli, vsako merjenje zahteva več ponovitev. Zato se sprašujem, ali ne bi bilo smotrno zakonsko določiti da cestninski nadzorniki na terenu merjenje ponovijo petkrat na petih različnih mestih. Največji odstopanji navzgor in navzdol bi potem odšteli, med tremi preostalimi pa izračunali povprečje. (In učiteljica fizike bi bila zadovoljna.) Primer. V petih merjenjih dobimo naslednje številke: 119,7 cm, 127,5 cm, 126,2 cm, 125,7 cm in 138,5 cm. V skladu z mojo metodologijo višina torej znaša 126,47 cm. Zadostuje torej vinjeta za 110 evrov.
Ne vem sicer, ali je meter, ki ga za nekaj evrov kupimo v Bauhausu, tudi overjeno merilo, ampak verjetno bi se ga splačalo overiti. Po dvodnevnem izobraževanje, izvajalca bi izbrali transparentno po sistemu javnega naročanja, pa bi lahko cestninski nadzorniki že začeli izvajati meritve.
Sprašujemo se torej vse mogoče, na primer kako nategniti sistem – bi poklepali havbo, spustili gume, sploh ne kupili vinjete -, računamo verjetnost, da nas dobijo nadzorniki, vrhunec pa so abotna razmišljanja o umerjenosti metrov in usposobljenosti kadra, ki meritve izvaja.
Nihče pa se ne vpraša ali smo sploh normalni.