Ne čudim se, da povprečen Slovenec ploska lopovu, ki okrade podjetje, v katerem dela. V slovenski s socializmom prežeti družbi delodajalec, da ne rečem poslovnež oziroma lastnik podjetja, velja za barabo, izkoriščevalca, je torej negativni lik in krivec za vse tegobe malega človeka. Zato se moramo proti delodajalcu boriti, če je treba z vsemi možnimi sredstvi – tudi za ceno lastnega propada. Kaj pa imam jaz od te firme, si marsikdo misli. “Ne bo se on preseraval na račun mojega dela,” si govori, in nalašč dela počasi. V tej luči je bila kraja 911-ih jurjev tako rekoč junaško dejanje. Borut Hriberšek je mali človek s slabo plačo je obogatel, pri tem pa sploh ni bil nihče oškodovan – bogataši in podjetja si namreč denarja itak ne zaslužijo!
V času njegovega bega se je celo govorilo, da je denar ukradel zato, da bi pomagal mami. Čudovita zgodba! Ne samo, da mu je uspelo okrasti delodajalca – Borut Hriberšek je tudi ljubeč sin, ki mu trpeča mati očitno pomeni vse na svetu! Plemenito. In dejansko je takoj po kraji kar na bencinski pumpi mami nakazal, pozor, 349,10 evrov. V slogu skromnega človeka.
Za razliko od prevladujočega mnenja v slovenski javnosti se mi ta kraja ni zdela posebej junaško dejanje. Profesionalno izvedeni ropi, ki ne zahtevajo žrtev, me po svoje navdušujejo. Fantom, ki so v Bruslju na letališču brezhibno ukradli diamante v vrednosti 50 milijonov evrov, po svoje privoščim, da jih nikoli ne dobijo. So pač mojstri svojega tveganega poklica.
Kaj pa Borut Hriberšek? Že od samega začetka sem trdil, da je 911.000 evrov smešno majhna vsota za nekoga, ki mora praktično izginiti za vselej. Torej pridobiti drugo identiteto in se nekako – z denarjem vred – spraviti v državo, kjer ga nikdar ne bo nihče spoznal ali vprašal, od kod mu denar, pa še tam ne more povsem mirno spati. Če se postavim v kožo nekoga, ki ima tri žaklje evrov, intelekt povprečnega varnostnika in je bil do trenutka, ko je ukradel denar, dokazano poštenjak, si nikakor ne morem predstavljati uspeha. Še posebej, če dokumentov in drugih malenkosti za izginotje ni imel pripravljenih vnaprej – v kar sem, glede na varnostnikov gmotni položaj nekako dvomil.
Razpletlo se je po mojih pričakovanjih. Slovenski Robin Hood je luzer. Kot berem v Dnevniku, je morda enostavno ugotovil, da je najvišja zagrožena kazen za hudo tatvino pičlih pet let zapora in da bo po teh nekaj letih ven prišel praktično kot milijonar. Pri tem se mi zdi skoraj neverjetno, da mu denar ostane. Doslej sem namreč mislil, da moraš ukradeni denar vrniti. V nasprotnem primeru je torej kraja čisto dober biznis. Pet let pač stiskaš rit in že si bogataš, pa še javnost te ceni. Konec koncev je Hribovšek ne samo oropal delodajalca, kar je vse hvale vredno, ampak se je potem kot pravi slovenski poštenjak tudi predal.
Za konec pa še ena bosa. V Dnevniku piše, da je predsednik uprave Sintala Robert Pistotnik “čestital policiji in dodal, da je bil ves čas prepričan, da bodo Hriberška prijeli.”
Kaj je pa policija naredila? Kot še berem, “je Hriberšek včeraj popoldne poklical policiste in jim sporočil, da bi se rad predal ter da naj pridejo ponj na mejni prehod Šentilj, kjer bo prečkal mejo. Ljubljanski kriminalisti so se res odpravili proti Šentilju in izkazalo se je, da ne gre za potegavščino.”
Čestitam!